Papež Pij XI.

 Pij XI. 
rimski škof
Portret
Sedež6. februar 1922 (izvoljen)
Pričetek papeževanja12. februar 1922 (posvečen, kronan in umeščen)
Konec papeževanja10. februar 1939 (17 let, 4 dni)
PredhodnikBenedikt XV.
NaslednikPij XII.
Redovi
Duhovniško posvečenje20. december 1879
posvečevalec Raffaele Monaco La Valletta
Škofovsko posvečenje28. oktober 1919
posvečevalec Aleksander Kakowski
Povzdignjen v kardinala13. junij 1921
Položaj259. papež
Osebni podatki
RojstvoAchille Ambrogio Damiano Ratti
31. maj 1857()[1][2][3][4] (81 let)
Vatikan
PokopanBazilika svetega Petra, Vatikan
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiFrancisco Ratti
Teresa Galli
Predhodni položaj
  • ravnatelj Ambrozijanske knjižnice (1907–14)
  • tajnik Vatikanske knjižnice (1914–15)
  • upravnik Vatikanske knjižnice (1915–19)
  • naslovni nadškof Naupactusa (1919–21)
  • apostolski nuncij na Poljskem (1919–21)
  • naslovni nadškof Adane (1921)
  • nadškof Milana (1921–22)
  • kardinal-duhovnik pri Santi Silvestro e Martino ai Monti (1921–22)
Alma materGregoriana v Rimu
PodpisPiusPPXIsignature.svg
Grb
Geslo
Raptim transit
Hitro mine (Job 6,15)[5] [6]
Pax Christi in Regno Christi
Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu
[7]
PokopanVatikanska grobnica

Drugi papeži z imenom Pij

Catholic-hierarchy.org

Papež Pij XI. (latinsko Papa Pius Undecimus), rojen kot Ambrogio Damiano Achille Ratti, je bil italijanski rimskokatoliški duhovnik, nadškof, apostolski nuncij, kardinal in papež; * 31. maj 1857, Desio (Lombardija Lombardsko-beneško kraljestvo, Avstrijsko cesarstvo – danes Italija), † 10. februar 1939 Vatikan (Apostolska palača).

Papež je bil od 6. februarja 1922 do svoje smrti 10. februarja 1939. Bil je peti in zadnji papež, ki je kot »vatikanski ujetnik« živel v Vatikanu; vse do podpisa Lateranskih sporazumov 11. februarja 1929, ko je bilo rešeno Rimsko vprašanje in je Vatikan postal samostojna država, papež pa njegov vrhovni poglavar. Znan je predvsem po svojih okrožnicah o družini, zoper nacizem in komunizem.

Življenjepis

Rodovnik

Starši Pija XI.

Pij XI. je rodom brianški papež, rojen v Desiu 31. maja 1857. Brianza je področje v Lombardiji med mestom Milanom in jezerom Comom s svojim posebnim narečjem. Njegova starša izhajata pravzaprav iz naselja Ceppetto pri Rogenu; v Desio sta se preselila komaj tri mesece pred rojstvom prihodnjega papeža. V Rogenu sta pokopana njegova starša, sestra Camilla in brat Edoardo. Grob svojih dragih je Ahil Ratti obiskoval skoraj tedensko. Na kraju tedna, kolikor mu je dopuščalo apostolsko škofovsko delo, je prihajal z vlakom iz Milana. Sešel je s postaje Merone, od koder ga je vedno kdo spremljal. Ko je njegov bratranec Rodolfo Ratti postal župnik v Moiana-Meronu (1902-1913), je spal v njegovem župnišču, kjer ga je vedno čakala pripravljena soba, ki so ji domači pravili kar “la stanza di don Achille”. V tem kraju je živelo tudi nekaj njegovih sorodnikov, ki jih je rad obiskoval. [8]

Oče papeža Pija XI. je bil prodajalec svile in predilničar Francesco Antonio Ratti (1823-1881); njegov dedek Ambrogio Giovanni Gabriele Carlo Ratti (1796-1879); pradedek Antonio Ratti (*1756), prapradedek Carlo-Ambrogio Ratti (*1728); praprapradedek Carlo Francesco Ratti (*1691), prapraprababica Catarina Gerosa (*1695). Babica po očetu je bila Teresa Corti (1797-1880), praprababica po očetu pa Catarina Molte (*1744). Papeževa mati je bila Angela Teresa Galli (1832-1918); papežev dedek po materi Giacomo Galli, babica Regina Cova.

Rodilo se jima je pet otrok:

  1. Carlo Ambrogio Damiano (1853-1906); se je poročil 30. decembra 1880 z Marijo (Maria) Sabadini (1858-1936);
  2. Carlo Luigi Fermo (1854-1929) poročen 16. februarja 1882 z Ernesto Caminada (1861-1950)
  3. Edoardo Achille Augusto (1855-1900);
  4. Ambrogio Damiano Achille – poznejši papež Pij XI. (1857-1939);
  5. Maria Regina Teresita Camilla (1861-1946). [9]

Mladost in študijska leta

Achile Ratti kot novomašnik
Rojstna hiša Pija XI. v Desiu

Papež Pij XI. je bil rojen 31. marca 1857 v Desiu, takrat industrijskem trgu z 10 tisoč prebivalci med Monzo in Comom[10] - 18 km od Milana - kot četrti otrok v dobro stoječi meščanski družini očetu Frančišku (Francesco) plemenitega porekla in materi Tereziji (Teresa r. Galli). 1. junija 1857 so ga krstili z imeni Ambrogio, Damiano, Achille. Oče, ravnatelj svilopredilnice, je ob svoji smrti (4. julija 1881) bil lastnik in solastnik svilopredilnic Gadda in Pertusella.

Trgovec s svilo je bil tudi njegov brat, eden izmed nečakov inženir – več sorodnikov pa je zavzemalo ugledne cerkvene položaje. Klicali so ga za Ahila; njegov patron sv. Ahil je bil škof v Spoletu. Čeprav je papež Pij XI. že kot deček silno ljubil različen šport, je vendar bil tako vnet za učenje, da je bil vedno prvi v šoli.

Že v otroški dobi je nanj vplival stric Damiano Ratti, prošt v Assu. Njegov prijatelj, milanski nadškof Nazari [11], je sprejel 5. novembra 1867 desetletnega dečka v škofijsko semenišče San Pietro Martire v Sevesu, 22 km oddaljenem od Milana; po uspešno končani srednji šoli je vstopil v bogoslovje.

Po tretjem letniku je kot diakon nadaljeval študije v lombardskem zavodu v Rimu, kjer mu je mašniško posvečenje v Lateranski baziliki podelil 20. decembra 1879 kardinal La Valletta, [12] a novo mašo je pel v rimski baziliki San Carlo al Corso. Dosegel je tri akademske naslove: na Sapienzi je doktoriral iz bogoslovja, na Gregoriani iz cerkvenega prava, a na Tomaževi akademiji[13] iz modroslovja.

Achilla Rattija opisujejo kot postavnega mladeniča, plavolasega, srednje velikosti in krepke postave. Govoril je počasi in premišljeno, bil je miren in uglajen v svojem celotnem nastopu – značilen predstavnik Lombardov, razločno različnih od Italijanov srednjega in južnega Polotoka. [14]

Predavatelj in knjižničar v Milanu

Achile Ratti kot duhovnik okrog papež Pij XI.

Njegova prva služba je bila v milanskem semenišču, kjer je bil profesor govorništva in dogmatike. Bil je kaplan v ženskem samostanu Nostra Signora del Cenacolo, kjer so nune skrbele za reveže in zapuščene. V tem samostanu so se zbirali tudi dimnikarski vajenci, katere je samostanski kaplan poučeval v krščanskem nauku ter delal pri njihovih prireditvah. Da bi se z nekaterimi od njih lahko pogovarjal v domačem jeziku, se je priučil nemščine. 1883 je ustanovil društvo katoliških učiteljic. Poleg tega je bil voditelj več drugih društev. 1888 je bil kot »učenjak« (»dottore«) dodeljen znameniti Ambrozijanski knjižnici. Posvečal se je vneto dušnemu pastirstvu, obanem pa s prek 70 spisov sodeloval v raznih znanstvenih časopisih: Archivio storico lombardo , Rendiconti dell’Istituto lombardo di scienze e lettere in Giornale storico della letteratura italiana . Njegovi prispevki odsevajo izredno poznanje jezikov in starinoslovja, kakor tudi široko zgodovinsko in modroslovno izobrazbo. [15]. 1907 je postal ravnatelj Ambrosiane.

V knjižnici Biblioteca Ambrosiana se je posvetil študiju cerkvene, zlasti lombardske zgodovine. Objavil je Acta ecclesiae Mediolanensis in Liber diurnus Romanorum pontificorum (na temelju rokopisa iz Bobbia iz IX. st., ki ga hrani Ambrosiana), ter Missale duplex. Posodobil je knjižnico, obnovil 1906 stare sobane Pinakoteke, preuredil antični Museo Settala, ustanovil fotografski kabinet ter restavratorsko delavnico; oskrbel je knjižnico s protipožarnimi napravami. 1907 je objavil vodič Guida sommaria per il visitatore della Biblioteca Ambrosiana e delle collezioni annesse.

Novembra 1911 je bil imenovan za podravnatelja Vatikanske knjižnice, kamor pa se je preselil šele med vojsko, ko je s 1. septembrom 1914 bil imenovan za njenega upravnika. Postal je redni član pri Accademia Romana di archeologia in kanonik pri Sv. Petru. Kljub težavnim medvojnim razmeram si je prizadeval sestaviti splošen poenoten seznam tiskanih knjig in preureditev rokopisnih zbirk, zlasti tistih, ki so bile potrebne popravila in obnove. [16]

Srečanje z don Boskom

Janez Bosko s svojimi gojenci 1861 v Torinu

Jeseni 1883 je kot mlad duhovnik odšel obiskat svetega Janeza Boska v njegov prvi turinski oratorij Valdocco; ko je hotel oditi, ga je veliki vzgojitelj zadržal: »Ostanite, bo koristilo Vam in nam.« Tako je jedel skupaj z don Boskom za isto mizo, skrbno opazoval njegovo delo, ter odšel poln spominov, ki so se mu vrezali v dušo za vse življenje in se je pred drugimi rad pohvalil, da je imel srečo srečati se s svetnikom. Večkrat je o skromnem turinskem duhovniku občudovaje govoril, zlasti ko je postal papež.

Kaj pa je bil glavni povod Ahilovega obiska? Neki mladi obrtnik, ki ga je pred nekaj tedni priporočil don Bosku, je od domotožja pobegnil iz oratorija. »Silno mi je hudo, da sem napravil s tem na vas tako slab vtis. V opravičilo mu služi, da ni ravno nadarjen«. Don Bosko pa mu je smeje se dejal: »V teh okoliščinah je ravno nasprotno dokazal svojo bistroumnost. Boste videli, da si bo v življenju znal izkrčiti svojo pot.« Don Ratti je bil sicer drugačnega mnenja, vendar mu je bilo všeč don Boskovo neomajno zaupanje v mlade; prihodnost je »očetu in učitelju mladine«  dala prav. [17]

Don Ahila, ki je dobival prve izkušnje v knjižnici Ambrosiana v Milanu, je zanimala predvsem ureditev tiskarske šole v oratoriju in sploh delovanje obrtnih šol. Ko sta se pri kosilu zopet srečala, je Ahil dejal: »Vidi mirabilia hodie« [18]. Občudoval je velik in pameten napredek v tiskarski umetnosti, ki je izkoristila najsodobnejše strojniške izume, na kar je don Bosko smeje se dejal: »V teh rečeh hoče biti don Bosko vedno na čelu napredka.« Papež je še mnogo let po srečanju omenil, da je svetnik glede tiskanega in knjižnega apostolata želel vse prekostiti. »To so bile njegove prednostne ustanove, ki so predstavljale njegov plemeniti ponos.« [19]

Ob slovesu je gost hotel izraziti svoje veliko zadovoljstvo nad tolikim gostoljubjem še s tem, da bi izročil don Bosku dar za njegove ustanove, kar pa je svetnik proti svoji navadi odločno zavrnil: “Vi boste naši družbi lahko koristili na drugačen način!” Kakor koli že kdo razlaga te besede, Achille Ratti je odslej na vse možne načine podpiral don Boskove ustanove in postopek za njegovo prištetje k blaženim in svetim. [20].

Pri postopku za beatifikacijo so namreč nastale nepremostljive težave. Ko je postal papež, ni štedil truda in sredstev, da bi postopek spravil z mrtve točke, saj je imel odgovore iz prve roke. Na očitek, »kdaj je don Bosko sredi stalnega dela molil?«, je kardinalom odgovoril: »Kdaj pa ni molil? Saj je bilo vse njegovo delo ena sama molitev.« Kanonizacijo je postavil za sam sklep Svetega leta, na Veliko noč, 1. aprila 1934. Njegov praznik je razširil na vesoljno Cerkev. Po pravici so ga imenovali »Don Boskov papež«. [21] [22] [23]

Izhodišče za rešitev Rimskega vprašanja

Med Rattijevim obiskom je prišlo na vrsto tudi Rimsko vprašanje, ki je takrat znova postalo pereče; pogovor z don Boskom mu je dal zamisel za njegovo rešitev.

Don Boska je hudo bolelo nesoglasje, ki je ločevalo italijansko državo od Cerkve. Ravno v tistem času je glede zadeve ameriški dopisnik »New York Herald«-a obiskal Kvirinal in Vatikan, kar je znova spodbudilo žive razprave o tem še ne rešenem vprašanju. K temu je prispevalo tudi odprto pismo, ki ga je poslal Rendu [24] Bonghiju [25] [26] glede tega perečega vprašanja. [27]. Don Ratti je opazil, kako si don Bosko sicer srčno želi spravo, vendar “ne takšno, s katero so mnogi takratniki sanjarili, mešali in begali,” ampak na način, ki bo zagotovil čast Božjo, čast Cerkve in blagor duš[28]. Don Boska je “žalostila tolikšna kršitev pravic Cerkve in Svetega sedeža, kakor tudi napačen način, ki so ga nepotrebno izbrali takratni oblastniki s teptanjem najsvetejših pravic.” Obenem je “prosil od Boga in od ljudi kako zdravilo za tako nesrečo, da bi se po pravičnosti vrnila mir in sloga.” [29] Don Bosko je torej menil, da je na prvem mestu zveličanje duš, in da bi se priklonil tudi hudiču, če bi mu omogočil rešiti eno samo dušo. V zvezi s tem je pozneje Ahil dejal, da bi sklenil pogodbo tudi s hudičem, če bi bilo to v zveličanje duš, in to ga je vodilo tudi pri sklepanju raznih pogodb, konkordatov in sporazumov.

Pij XI. je v okrožnici Quinquagesimo ante anno z dne 23. decembra 1929 navajal tolažbe, ki jih je doživljal ob svojem zlatem duhovniškem svetoletnem jubileju, in mednje prišteval tudi don Boskovo beatifikacijo:

»Med tem obiskom v Baziliki sv. Petra (2. junija 1929 ob don Boskovi beatifikaciji) smo doživeli poseben Božji dar, da je bil prvi, ki smo ga oklicali z nebeškimi častmi po srečno doseženi tako želeni spravi s kraljevino Italijo ravno Janez Bosko. On je hudo obžaloval prekršene pravice Apostolskega sedeža; večkrat si je prizadeval, da bi se te pravice obnovile, in da bi se prijateljsko rešilo to žalostno nesoglasje, zaradi katerega je bila Italija oropana očetovskega objema.« [30]

»Minilo je že 46 let [31], pa se nam zdi kot včeraj, celo danes, da ga gledamo še vedno takega, kot smo ga tedaj gledali in poslušali, pod njegovo streho in za njegovo mizo; večkrat smo imeli srečo, da smo z njim dolgo razpravljali, čeprav je bil stalno neopisljivo zaposlen.« To prijateljstvo je Pij XI. stalno podoživljal. [32]. Papežu je ugajalo zlasti dejstvo, da ni bil le med don Boskovimi občudovalci, ampak tudi “med njegovimi osebnimi poznavalci, med tistimi,ki jim je izkazoval on sam svoja živa in očetovska znamenja dobrohotnosti in očetovskega prijateljstva, kakor lahko obstajajo med slavnim duhovniškim veteranom katoliškega apostolata in mladim duhovnikom.” [33].

Planinec – hribolazec

Ratti (srednji) okrog 1900 na planinskem pohodu v Alpah

Z Ahilovim imenom je povezan tudi trg Asso (danes z okrog tri tisoč petsto prebivalci). Ko je tam postal župnik njegov stric Damiano Ratti (1860-1891), je Ahil pri njem preživljal počitnice kot semeniščnik, pa tudi kot mlad duhovnik. 1913 je postal prošt tukaj njegov bratranec Rodolfo Ratti, s katerim je Ahil imel vedno odlično spoštljive in zaupne odnose. Ko je postal papež, ga je imenoval za prelata; ta naslov je dovolil vsem prihodnjim tamkajšnjim proštom. Iz Assa se je začel odpravljat na prve planinske pohode na San Primo, Palanzone, Grigno – da bi od njih prešel na bolj zahtevne vršace: Rosa, Cervino (Matterhorn) in Mont Blanc. [34]

Eno strast – danes bi rekli odvisnost – je imel torej Ahil, mož drugače skrajno umirjen in vajen trde samozataje, kar se izraža tudi v geslu, ki si ga je izbral kot škof: Raptim transit — Hitro mine... Ahil Ratti je iz vse duše ljubil planine. Že zgodaj se je vpisal v Italijansko planinsko društvo in bil eden najizkušenejših, najvztrajnejših in najdrznejših italijanskih planincev. Za vsako turo se je vestno in temeljito pripravil: študiral je geologijo in zemljevide ter se opremil z vsem, karkoli potrebuje pravi planinec. Po naravi je bil obdarovan z lastnostmi, ki so potrebne planincu: vnemo, pogumom in hladnokrvnostjo. Na gore ga je običajno spremljal msgr. Graselli, rektor zavoda Sv. Karla v Milanu. Prebila sta mnogo smrtnih nevarnosti, a so se vse srečno rešile. Njegove dogodivščine so v občudovanje, ne v posnemanje. Tako je Rattiju na ledeniku della Tribolazione [35] zdrknila iz rok vrv in je takorekoč za las obvisel na robu strašnega prepada; vendar je imel dovolj prisebnosti, da je v naslednjem trenutku vrv zopet ujel.

Znamenita je bila Rattijeva tura prek Monte Rose [36] 1889. Prenočiti so morali dve strašni noči na ledeniku 4600 m visoko, na robu stene. Kljub temu je Ratti že dva dni po tej turi sam šel na Matterhorn [37], kjer ga je zopet prehitela noč in je moral zopet prenočiti na prostem; če bi za trenutek zadremal, bi zgrmel v globino. Pozneje je pisal, da mu ni bilo do spanja, saj je ponoči užival pogled na zvezde, ob zarji pa na vstajanje ožarjenih vršacev. Prihodnje leto je šel Ratti na Mont Blanc (4810) in se vrnil čez ledenik Dôme [38], kar do takrat pred njim še ni nihče poskušal. [39]

Zanimivo bi bilo navajanje Ahilovih najpomembnejših podvigov v njegovi »alpinistični karieri«:

  1. Legnone in Grigna Settentrionale (1886);
  2. Piccolo Cervino in Eggishorn (1887);
  3. Gran Paradiso, Levanne in Presolana (1888);
  4. Monviso in Argentera (1892);
  5. Col d'Olen in Punta Gnifetti (1894);
  6. Pizzo Bianco (1895);
  7. Marmolada (1904).

Zlati leti pa sta bili 1889 in 1890, ko je dosegel prihodnji papež svoje največje vzpone. Italijansko planinsko društvo – Club Alpino Italiano – je bilo ustanovljeno 1863; Achille Ratti se je v Milanski odsek včlanil 1888, kjer je bil tudi v upravnem odboru 1890. [40] Tudi odsek v Desiu je imenoval takratnega nuncija na Poljskem za svojega častnega člana, za kar se je vljudno zahvalil predsedniku Carlu Bosiu s pismom, ki ga čuvajo kot dragocen spomin. Omenimo še, da ga je celo znameniti britanski Alpine Club 1922 vključil med svoje častne člane, ker je osvojil štiri najvišje vrhove v Alpah. Na to je odgovoril po državnem tajniku Gasparriju [41] za »tako občuteno in vljudno zamisel«, ki je v papežu zbudila »spomin na lepe minule čase«. Vse to je opisano v takratnem Alpine Journal, a on se teh doživljajev takole spominja:

 »V primeri s tem, kar sem lepega doživel tam doli, je bil v mojem življenju najlepši trenutek, ko sem bil na najvišjem vrhu Monte Rose, ki sem ga osvojil iz smeri Macugnage: popolnoma sem se predal uživanju, ko sem opazoval porajanje novega dneva.« [42] Njegovo hribolasko delovanje je trajalo vse do 1913.

O svojih podvigih je redno poročal v planinska glasila. Med spuščanjem po vzhodni steni Monte Rosa je vodič Gadin, ki je bil na čelu naveze, malo zaostal na izredno nevarnem prehodu. Ahil, ki je bil takoj za njim, je neučakano vprašal, čemu ta zamuda. Vodič, ki se je v pomembnih trenutkih izražal francosko, mu je mirno, pa odločno odgovoril – kar odseva nevarnost okoliščin:

Francoski izvirnik [43] Slovenski prevod

"Monsieur, je vous en prie, ne parlez pas, cela me dérange l'èsprit!"

"Gospod, prosim vas, ne govorite, da me ne zmotite!".

Pij XI. tudi kot papež ni nikoli pozabil na svoje mladostno planinarjenje. 16. aprila 1934 je v avdienco sprejel čez dvesto vodičev in trideset tisoč hribolazcev. Izrečene besede so izražale človeško prijateljstvo in sodeležnost pri skupni strasti; srečanje se je zelo podaljšalo, kar je bilo nenavadno pri papežu, ki je bil na glasu po švicarski natančnosti.

Še pomembnejše in slovesnejše so besede, ki jih nahajamo v apostolskem pismo z dne 20. avgusta 1923 "Quod sancti" o sv. Bernardu Mentonskem (1020-1081), ki ga je ob tej priložnosti razglasil za zavetnika planincev in hribolazcev. V njem poudarja, da je v višinah čistejši zrak in da se obnavljajo telesne in duševne sile; ko zremo veličastno lepoto gorskih prizorov, se duša lahko dviguje k Bogu, stvarniku in gospodarju narave. [44] [45]

Apostolski nuncij

Achille Ratti kot apostolski nuncij na Poljskem (okrog 1919

1918 je postavil papež Benedikt XV. Ahila za apostolskega vizitatorja na Poljskem, v državi, ki je bila obnovljena po tretji delitvi med Rusijo, Prusijo in Avstrijo 1795. Oktobra 1918 je papež Benedikt kot prvi vladar čestital poljskemu ljudstvu na obnovi neodvisnosti. Marca 1919 je imenoval deset novih škofov in povišal Rattija za papeškega nuncija. [46]. 6. junija 1919 je bil imenovan za nuncija na Poljskem, 3. julija 1919 pa za naslovnega nadškofa Naupactusa; škofovsko posvečenje je prejel 28. oktobra istega leta. Za škofovsko geslo si je izbral svetopisemske besede: "Raptim transit" - "Hitro mine" (Job 6,15) [47] [48].

1918 ga je poslal papež še med divjanjem vojne na Poljsko, da uredi cerkvene razmere in šele, ko je postala Poljska samostojna, je postal Ahil Ratti apostolski nuncij v Varšavi, glavnem mestu Poljske, obenem pa naslovni škof Lepantski. Njegovo delovanje na Poljskem je bilo vzorno in energično. Dosegel je, da so v ustavo sprejeli mnogo ugodnosti za uspešen razvoj katoliške Cerkve na Poljskem, razdrapane cerkvene razmere je hitro uredil in nastavil 18 novih škofov. [49]
Ni pa vse potekalo brez zapletov; grajal je na primer poljske oblasti zaradi preganjanja litovske in ukrajinske grškokatoliške duhovščine. Med boljševiškim napredovanjem proti Varšavi avgusta 1920 je papež naročil po vsem svetu javne molitve za Poljsko; Ratti je bil pa edini tuj diplomat, ki ni hotel zapustiti mesta in je dajal moralno oporo branilcem. [50] Benedikt XV. je 11. junija 1921 zaprosil Rattija, naj posreduje poljskim škofom njegovo sporočilo, v katerem opozarja na politično zlorabo duhovne moči in ponovno poziva k miroljubnemu sožitju s sosednjimi ljudstvi ter navaja, da ima "ljubezen do države svoje meje v pravičnosti in dolžnostih".[51]

Ratti je vzljubil Poljake in je nameraval delovati v prid Poljski z graditvijo mostov do dobronamernih ljudi tudi v Rusiji; dejal je, da je pripravljen zanje celo svojo kri preliti. Benedikt pa ga je hotel živega diplomata in mu je zato prepovedal potovanje tja, čeprav je uradno bil delegat za Rusijo; poleg tega njegovi takratni stiki z Rusi niso bili všeč Poljakom. Papež ga je poslal nato v Šlezijo, da bi preprečil politično delovanje duhovnikov, pa tudi da bi bil nepristranski opazovalec plebiscita; pa se je zameril tako Nemcem kot Poljakom: »Ko se je pošteno trudil, da bi se pokazal prijatelja Poljske, je Varšava zahtevala njegov odpoklic«. Kot pravičen mož pa je grajal tudi poljsko narodnostno nestrpnost in preganjanje manjšin, ki so sestavljale kar 31% nove poljske države - kar pa seveda ni naletelo na ugoden odmev.[52]

Milanski nadškof in kardinal

Ahil Ratti si je kot milanski nadškof in kardinal izbral za geslo svetopisemske besede: »Hitro mine«.
Kardinal Achille Ratti 1921

13. junija 1921 ga je imenoval Benedikt XV. za kardinala, obenem pa za nadškofa v Milanu, kjer je pa vodil svojo rojstno nadškofijo samo dobrega pol leta. [53] [54]

Pri svojem prihodu v Milano je med drugim omenil pomen papeža: »Za nas Italijane je papež med drugim skrben in iskren prijatelj Italije, za katero je on prav tako molil in jo pozdravil kot zibelko vseh plemičev. Zlasti v tujini lahko opazimo in otipamo z rokami, kako zelo je papež največji okras Italije: zavoljo njega milijoni katoličanov gledajo na Italijo kot na svojo drugo domovino; zavoljo njega je Rim glavno mesto sveta. Mi, italijanski katoliki, ki ga imamo v svoji sredi po Božji previdnosti, smo zanj odgovorni pred katoličani vsega sveta.« Take besede so na Kvirinalu radi slišali. Zato ne čudi, da ga je ob njegovi izvolitvi za papeža prvič tudi na Trgu svetega Petra pod njegovimi sobanami pozdravil oddelek italijanske vojske s častnim strelom.

V škofijskem grbu je imel tri podgane, namigujoč na svoj priimek Ratti (ratto=podgana), a geslo „Raptim transit“ ("Hitro mine, Hitro teče" - potok, čas). Ko je postal papež, si je namesto podgan privzel v grb tri rdeče krogle, za geslo pa „Pax Christi in Regno Christi“; orel pa je ostal isti. [55]

Z mladostnim zagonom se je lotil dela v obsežni škofiji. V malo mesecih, ko je bil škof v Milanu (od marca 1921 do januarja 1922), se je podajal – kadar je le bilo mogoče – v Rogeno, da bi maševal za svoje rajne starše in je povabil tudi sosednje župnike. Na mamo in ata je bil zelo navezan; zadnje dneve januarja, nekaj ur pred odhodom v konklave, kjer so ga izvolili na papeški prestol, se je kardinal Ratti podal v Rogeno na njun grob. Faranom, ki so se zbrali v pozdrav, je dejal: »Prišel sem molit in pozdravit moje drage. Morebiti je to zadnjič.« In je res bilo.

Drugi jeziki
Afrikaans: Pous Pius XI
aragonés: Pío XI
Aymar aru: Piyu XI
azərbaycanca: XI Piy
Boarisch: Pius XI.
беларуская: Пій XI (Папа Рымскі)
български: Пий XI
brezhoneg: Pi XI
català: Pius XI
Mìng-dĕ̤ng-ngṳ̄: Gáu-huòng Pius 11-sié
čeština: Pius XI.
kaszëbsczi: Papiéż Pius XI
Cymraeg: Pab Pïws XI
Deutsch: Pius XI.
dolnoserbski: Pius XI.
Ελληνικά: Πάπας Πίος ΙΑ΄
English: Pope Pius XI
Esperanto: Pio la 11-a
español: Pío XI
eesti: Pius XI
euskara: Pio XI.a
suomi: Pius XI
français: Pie XI
Gaeilge: Pápa Pius XI
Gàidhlig: Pàpa Pius XI
客家語/Hak-kâ-ngî: Kau-fòng Pius 11-sṳ
hrvatski: Pio XI.
hornjoserbsce: Pius XI.
Հայերեն: Պիոս XI
Bahasa Indonesia: Paus Pius XI
Ilokano: Papa Pio XI
íslenska: Píus 11.
italiano: Papa Pio XI
Basa Jawa: Paus Pius XI
ქართული: პიუს XI
Latina: Pius XI
Lëtzebuergesch: Pius XI. (Poopst)
lingála: Pápa Pie XI
lietuvių: Pijus XI
latviešu: Pijs XI
македонски: Папа Пиј XI
Bahasa Melayu: Paus Pius XI
Nederlands: Paus Pius XI
norsk nynorsk: Pave Pius XI
norsk: Pius XI
occitan: Piu XI
Kapampangan: Papa Piu XI
polski: Pius XI
português: Papa Pio XI
Runa Simi: Piyu XI
русский: Пий XI
sicilianu: Piu XI
srpskohrvatski / српскохрватски: Pio XI.
Simple English: Pope Pius XI
slovenčina: Pius XI.
shqip: Piu XI
српски / srpski: Папа Пије XI
svenska: Pius XI
Kiswahili: Papa Pius XI
Tagalog: Papa Pio XI
Türkçe: XI. Pius
татарча/tatarça: Пий XI
українська: Пій XI
vèneto: Papa Pio XI
Tiếng Việt: Giáo hoàng Piô XI
West-Vlams: Paus Pius XI
Winaray: Papa Pío XI
Yorùbá: Pópù Pius 11k
Bân-lâm-gú: Kàu-hông Pius 11-sè